V pesmi Pomorščak, kako lahko nekdo nekaj ne mara, tako kot pomorščak ne mara morja, pa ga vseeno vleče?

Pomorščak v pesmi je kompleksen lik, ki ob morju doživlja vrsto čustev. Čeprav očitno ne mara morja, ga vleče na način, ki si ga ne zna razložiti. Ta dvojnost je očitna v celotni pesmi in je ena od stvari, zaradi katerih je pomorščak tako privlačen in prepričljiv lik.

Po eni strani pomorščak izraža globoko sovraštvo do morja. Opisuje ga kot "hladen in krut" kraj, ki je poln nevarnosti in stiske. Govori o fizičnem in čustvenem davku, ki ga je vzelo življenje na morju, in izraža hrepenenje po kopnem.

Po drugi strani pa pomorščaka morje vleče tudi na način, ki ga ne more prezreti. Morje opisuje kot kraj lepote in skrivnosti ter govori o občutku svobode, ki ga občuti, ko je na odprti vodi. Izraža tudi občutek dolžnosti do morja in se čuti prisiljenega vrniti se vanj, čeprav ve, da bo težko.

Ta dvojnost se odraža v jeziku, ki ga pomorščak uporablja za opisovanje morja. Za opis fizičnih lastnosti morja uporablja besede, kot so "hladno", "kruto" in "ostro", uporablja pa tudi besede, kot so "lepo", "skrivnostno" in "svobodno", da opiše čustveni vpliv morja nanj. Ta jezik odraža zapletene in nasprotujoče si občutke pomorščaka do morja.

Navsezadnje pomorščakovo odpor do morja odtehta njegova ljubezen do njega. Ne more si pomagati, da ga ne vleče morje, čeprav ve, da mu bo prineslo bolečino in stisko. To je zato, ker je morje za pomorščaka več kot le fizično mesto. Je simbol njegovega lastnega potovanja skozi življenje in je vir veselja in bolečine.