Tukaj je razčlenitev ključnih komponent, vključenih v metodo Karla Fischerja:
1. Reagent Karl Fischer: To je rešitev, ki vsebuje:
* Jod: Primarni reaktant, ki reagira z vodo.
* Žveplov dioksid (SO2): Reducent, ki reagira z jodom in tvori jodidne ione.
* Baza (npr. imidazol): Reagent, ki reagira z žveplovim dioksidom in tvori sulfitni ion.
* Topilo: Običajno metanol ali etanol.
2. Vzorec: Material, ki se analizira glede vsebnosti vode.
3. Odziv: Reakcija Karla Fischerja vključuje naslednje korake:
* Jod reagira z vodo v prisotnosti žveplovega dioksida in baze.
* Pri tej reakciji se porabita jod in voda v stehiometričnem razmerju (1:1).
* Končna točka reakcije je določena s prisotnostjo presežka joda, ki ga je mogoče zaznati z različnimi metodami (npr. sprememba barve, kulometrična detekcija).
4. Določanje vsebnosti vode: Količina porabljenega reagenta Karl Fischer je neposredno sorazmerna z vsebnostjo vode v vzorcu. Te informacije se nato uporabijo za izračun vsebnosti vode v vzorcu, ki je običajno izražena kot masni odstotek.
Različne tehnike:
* Volumetrična titracija po Karlu Fischerju: Količina reagenta Karl Fischer, ki je potrebna za reakcijo z vodo v vzorcu, se izmeri neposredno.
* Kulometrična titracija po Karlu Fischerju: Jod, potreben za reakcijo, nastane elektrokemično. Količino vode nato določimo z merjenjem količine porabljene električne energije.
Na splošno je metoda Karla Fischerja močna tehnika za določanje vsebnosti vode v različnih vzorcih, od farmacevtskih izdelkov do goriv in drugih materialov.