1. Zbuditi nostalgijo ali domačnost. S sklicevanjem na znano zgodbo lahko avtor pri bralcu ustvari občutek nostalgije ali domačnosti, kar lahko naredi zgodbo bolj primerljivo in prijetno.
2. Pokloniti se klasični pravljici. Sklicevanje na znano zgodbo je lahko tudi način, da se avtor pokloni klasični zgodbi ali avtorju. To lahko kaže, da se avtor zaveda literarne tradicije in se pri njej zgleduje.
3. Podrediti ali na novo zamisliti znano zgodbo. V nekaterih primerih se lahko sodobni avtorji sklicujejo na znane zgodbe, da bi jih spodvrnili ali si na novo zamislili. To lahko storite tako, da spremenite okolje, like ali zaplet izvirne zgodbe ali pa jo predstavite z druge perspektive.
4. Ustvarjati medbesedilnost. Sklicevanje na znano zgodbo lahko ustvari tudi medbesedilnost, ki je literarna naprava, ki ustvarja povezavo med dvema ali več besedili. To lahko zgodbi doda globino in pomen, saj bralcu omogoči povezovanje med različnimi literarnimi deli.
Tukaj je nekaj konkretnih primerov, kako so se sodobni avtorji v svojih delih sklicevali na znane zgodbe:
1. Roman Margaret Atwood "The Handmaid's Tale" (1985) se sklicuje na svetopisemsko zgodbo o Gileadu.
2. Roman Salmana Rushdieja "Polnočni otroci" (1981) se nanaša na indijsko epsko pesnitev "Mahabharata".
3. Roman Toni Morrison "Beloved" (1987) se sklicuje na suženjsko pripoved "The Life of Olaudah Equiano".
4. Roman Margaret George "Helen of Troy" (2004) pripoveduje grški mit o Heleni iz Troje iz Helenine perspektive.
5. Roman Karen Thompson Walker "The Age of Miracles" (2012) si predstavlja svet, kjer se vrtenje Zemlje začne upočasnjevati.
To je le nekaj primerov, kako so se sodobni avtorji v svojih delih sklicevali na znane zgodbe. S sklicevanjem na te zgodbe lahko avtorji ustvarijo občutek nostalgije ali domačnosti, se poklonijo klasični zgodbi, subvertirajo ali na novo zamislijo znano zgodbo ali ustvarijo medbesedilnost.