Na primer, pri analognem radijskem oddajanju (AM in FM) obstaja omejeno število kanalov, dodeljenih z vladnimi predpisi. V Združenih državah je približno 10.000 AM in 15.000 FM radijskih postaj, od katerih vsaka deluje na svoji frekvenci. Te frekvence so razdeljene na različne pasove, kot je radiodifuzijski pas AM (535–1705 kHz) in radiofrekvenčni pas FM (88–108 MHz).
Pri digitalnem radijskem oddajanju (kot je DAB+) je koncept kanalov drugačen. DAB+ uporablja tehnologijo multipleksiranja, ki omogoča prenos več digitalnih zvočnih tokov na enem frekvenčnem kanalu. To omogoča večje število kanalov v istem dodeljenem spektru. Poleg tradicionalnih radijskih kanalov obstajajo tudi kanali, namenjeni specializiranim storitvam, kot so pomorski radio, letalski radio, komunikacije v sili in mobilni radio (mobilna omrežja).
V mobilnih komunikacijskih sistemih (celičnih omrežjih) je koncept kanalov povezan s frekvenčnimi pasovi, dodeljenimi brezžičnim storitvam. Ti frekvenčni pasovi so razdeljeni na več kanalov, od katerih ima vsak določeno pasovno širino in nosilno frekvenco. Število razpoložljivih kanalov je odvisno od specifične celične tehnologije in razporeditve spektra v vsaki državi ali regiji.
Na primer, v GSM je vsaka nosilna frekvenca razdeljena na 124 kanalov, vsak s pasovno širino 200 kHz. V LTE (Long-Term Evolution) se kanali imenujejo bloki virov in se lahko razlikujejo po velikosti ter se združujejo za doseganje višjih hitrosti prenosa podatkov.