* To je bila najvišja stopnja vzorčenja, ki jo je bilo mogoče praktično doseči s tehnologijo, ki je bila takrat na voljo. V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so razvijali zgoščenke, so bile najvišje dosežene frekvence vzorčenja okoli 50 kHz. Vendar je bilo to previsoko za razmeroma počasne računalnike in naprave za shranjevanje, ki so bili takrat na voljo. 44,1 kHz je bil izbran kot kompromis med visoko kakovostjo in praktičnostjo.
* Združljiv je bil z obstoječo analogno opremo za snemanje in predvajanje. Velika večina analogne snemalne in predvajalne opreme je takrat uporabljala frekvenco vzorčenja 44,1 kHz. To je pomenilo, da je CD-je mogoče predvajati na obstoječi opremi brez kakršnih koli sprememb.
* To se je dobro ujemalo s človeškim ušesom. Človeško uho lahko sliši zvoke do približno 20 kHz. Hitrost vzorčenja 44,1 kHz je več kot dvakrat večja od frekvence, kar pomeni, da lahko natančno reproducira celoten obseg zvokov, ki jih lahko sliši človeško uho.
Od uvedbe CD-jev je frekvenca vzorčenja 44,1 kHz postala standard za digitalni zvok. Uporablja se ne le za CD-je, ampak tudi za DVD-je, MP3-je in druge digitalne avdio formate.