1. Baročni čas (1600-1750):
- V obdobju baroka so bili orkestri razmeroma majhni in so običajno sestavljali godala (kot so violine, viole, violončela in kontrabasi), skupaj z inštrumenti basso continuo, kot sta čembalo ali orgle, ki zagotavljajo harmonično podporo.
- Orkester so večinoma uporabljali za spremljavo oper, vokalnih del in instrumentalnih skladb, kot so koncerti in suite.
- Dirigent ni bil ločena vloga in glasbeniki so pogosto sledili vodstvu kontinuista ali koncertnega mojstra (glavnega violinista).
2. Klasično obdobje (1750-1830):
- Obdobje klasike je bilo priča širitvi in diverzifikaciji orkestra.
- Glasbila, kot so flavte, oboe, fagoti, rogovi in trobente, so se začela redno vključevati.
- Orkesterski zvok je postal bolj uravnotežen, z jasnejšimi razlikami med odseki in večjim dinamičnim razponom.
- Vloga dirigenta je postala vidnejša, z osebnostmi, kot so Joseph Haydn, Wolfgang Amadeus Mozart in Ludwig van Beethoven, ki so orkester vodili z odra.
- Orkester je imel osrednjo vlogo v simfonijah, koncertih in operah s skladbami, ki so pokazale večjo strukturno zapletenost in čustven izraz.
3. Romantična doba (1830-1910):
- Obdobje romantike je prineslo nadaljnjo širitev orkestra z dodatkom več instrumentov in igralcev.
- Sekcije, kot so trobila (vključno s pozavnami in tubo) in tolkala, so bile razširjene, zaradi česar je zvok bogatejši in močnejši.
- Skladatelji, kot so Hector Berlioz, Richard Wagner in Gustav Mahler, so eksperimentirali z velikimi orkestralnimi močmi ter ustvarili dramatična in čustveno nabita dela.
- Orkester je postal primarni medij za izražanje velikih pripovedi, nacionalističnih tem in globokih človeških čustev.
4. 20. stoletje in moderna doba:
- V 20. stoletju so skladatelji in dirigenti še naprej premikali meje orkestrskih možnosti.
- Uvedeni so bili novi instrumenti, kot so saksofon, celesta in elektronski instrumenti, ki so zvoku orkestra dodali nove zvene in teksture.
- Skladatelji, kot so Igor Stravinski, Béla Bartók in Dmitrij Šostakovič, so izzivali tradicionalne harmonične strukture in ritmične vzorce ter ustvarjali eksperimentalna in disonantna dela.
- Modernistični skladatelji so sprejeli tudi koncepte, kot so minimalizem, nedoločenost in večpredstavnost, kar je vodilo do raznolikih orkestrskih skladb, ki so nasprotovale konvencionalnim normam.
Skozi ta obdobja se je orkester razvijal v smislu inštrumentov, velikosti, tehnike in repertoarja, kar je odražalo spreminjajoče se glasbene okuse, kulturne vplive in umetniške inovacije vsakega obdobja. Danes je sodobni simfonični orkester kompleksen ansambel, ki je sposoben proizvesti širok spekter zvokov in čustev ter služi kot temelj izvajanja in skladanja klasične glasbe.