Verjeli so, da glasbo krogel sestavljajo zvoki, ki jih povzroča gibanje planetov in zvezd. Za vsako nebesno telo so mislili, da ima svoj edinstven zvok, kombinacija teh zvokov pa naj bi ustvarila lepo in harmonično simfonijo.
V svojem delu je Pitagora predlagal idejo o "harmoniji sfer", znano tudi kot "musica universalis". Verjel je, da je vesolje odraz matematičnih načel in da so nebesna telesa razporejena v razmerjih in proporcih, ki ustvarjajo popolno harmonijo.
Ta koncept je močno vplival na glasbeno teorijo in filozofijo, pa tudi na druga področja, kot sta astronomija in kozmologija. Vplival je na razvoj glasbenih lestvic, sozvočja in disonance ter se odražal v delih filozofov in znanstvenikov, kot so Platon, Aristotel in Johannes Kepler.
Čeprav specifična zamisel Glasbe sfer morda ni znanstveno točna v dobesednem smislu, odraža globoko navdušenje nad medsebojno povezanostjo in redom vesolja ter poskus razumevanja le-tega s pomočjo matematičnih in glasbenih principov.