Glasnost se običajno meri v decibelih (dB), logaritemski enoti, ki izraža relativno glasnost zvoka v primerjavi z referenčno ravnjo. V glasbi je referenčna raven običajno 0 dB, kar predstavlja prag slišnosti za normalno človeško uho. Zvoki pod 0 dB se štejejo za neslišne, medtem ko so zvoki nad 0 dB slišni.
Človeško uho zaznava glasnost na nelinearen način, kar pomeni, da zvok, ki je dvakrat glasnejši od drugega zvoka, ne bo nujno zaznan kot dvakrat glasnejši. Namesto tega uho zaznava glasnost na logaritemski lestvici, kjer vsako povečanje za 10 dB zaznava kot podvojitev glasnosti.
Glasnost glasbe je mogoče nadzorovati na različne načine, vključno z:
* Dinamika predstave: Glasbeniki lahko nadzirajo glasnost svojih 演奏 tako, da spreminjajo količino pritiska, ki ga izvajajo na svoje instrumente, ali z uporabo različnih tehnik igranja.
* Uporaba dinamičnih oznak: Skladatelji lahko označijo želeno glasnost odlomka z uporabo dinamičnih oznak, kot so "piano" (tiho), "forte" (glasno) ali "crescendo" (postopoma glasnejše).
* Uporaba elektronskega ojačanja: V sodobni glasbi se elektronski ojačevalci pogosto uporabljajo za nadzor glasnosti inštrumentov in glasov. Ojačevalce je mogoče uporabiti za povečanje ali zmanjšanje signala instrumenta ali mikrofona.
Glasnost je močno orodje, ki ga lahko uporabite za ustvarjanje različnih razpoloženj in atmosfer v glasbi. Uporablja se lahko za ustvarjanje občutka intimnosti ali drame, za ustvarjanje ali sprostitev napetosti ali preprosto za zagotavljanje občutka ravnovesja in sorazmernosti.