1) Uporaba drona:v indijski in bližnjevzhodni glasbi se neprekinjeno brnenje pogosto uporablja kot osnova glasbe. Dron zagotavlja enakomerno, nespremenljivo višino, na kateri lahko igrajo drugi instrumenti.
2) Melizmatično petje:tako indijska kot bližnjevzhodna vokalna glasba pogosto vsebuje melismo, ki je hitro in dovršeno okrasje ene tonske višine. Melisma dodaja glasbi improvizacijski element in omogoča pevcem, da izrazijo svojo virtuoznost.
3) Improvizacija:improvizacija je osrednji del tako indijske kot bližnjevzhodne klasične glasbe. Glasbenike v obeh kulturah spodbujajo k improvizaciji na tradicionalne melodije in ritme ter ustvarjajo nove in edinstvene interpretacije glasbe.
4) Inštrumenti:Številni inštrumenti, ki se uporabljajo v indijski in bližnjevzhodni klasični glasbi, so podobni po zgradbi in zvoku. Na primer, sitar in tambura sta godala, ki se igrata s plektrom, medtem ko sta tabla in darbuka oba tolkala, ki se uporabljata za ohranjanje ritma.
5) Ritmična kompleksnost:tako indijska kot bližnjevzhodna klasična glasba pogosto vsebujeta zapletene ritmične vzorce, ki jih igrajo različni instrumenti. Ti ritmi ustvarjajo občutek vznemirjenja in energije v glasbi.
6) Uporaba vokalnih tehnik:v indijski in bližnjevzhodni klasični glasbi pevci pogosto uporabljajo posebne vokalne tehnike za ustvarjanje edinstvenih zvokov. Te tehnike vključujejo vibrato, tremolo in falseto.
7) Kulturni pomen:klasična glasba ima pomemben položaj v kulturi Indije in Bližnjega vzhoda. Pogosto se izvaja na verskih obredih in festivalih in je pomemben del kulturne identitete obeh regij.