* Dinamika ni bila standardizirana. Skladatelji so pogosto določili dinamične oznake v partituri, vendar te oznake niso bile vedno dosledne. Na primer, izraz "forte" lahko pomeni nekaj drugega za enega skladatelja kot za drugega.
* Dinamika je bila pogosto uporabljena za ustvarjanje kontrasta. Baročni skladatelji so pogosto uporabljali nenadne spremembe v dinamiki, da bi ustvarili dramatične učinke. Na primer, komad se lahko začne tiho in nato nenadoma postane glasen, ali obratno.
* Dinamika je bila uporabljena tudi za poudarjanje pomembnih trenutkov v glasbi. Na primer, skladatelj bi lahko uporabil crescendo za ustvarjanje napetosti, ki vodi do vrhunca.
Klasično obdobje (1750-1820)
* Dinamika je bila standardizirana. Do klasičnega obdobja je obstajalo splošno soglasje o tem, kaj pomenijo različne dinamične oznake. Na primer, "forte" je zdaj pomenilo "glasno", "piano" je pomenilo "mehko" in tako naprej.
* Dinamika je bila uporabljena bolj subtilno. Klasični skladatelji so uporabljali dinamiko, da bi v svoji glasbi ustvarili občutek ravnovesja in toka. Izognili so se nenadnim spremembam v dinamiki in namesto tega uporabili postopne crescende in decrescende, da bi ustvarili občutek drame.
* Dinamika je bila uporabljena tudi za ustvarjanje občutka enotnosti. Klasični skladatelji so pogosto uporabljali dinamiko, da bi povezali različne dele svoje glasbe. Na primer, lahko uporabijo crescendo, da povežejo dve polovici stavka sonate.
Na splošno je bila uporaba dinamike v baroku bolj spontana in nepredvidljiva, medtem ko je bila uporaba dinamike v klasici bolj nadzorovana in prečiščena.