1. Ko zbor dvomi o njegovi odločitvi:
- Potem ko Kreon odredi, da mora Antigona ostati nepokopana, ker se je uprla njegovemu ukazu, zbor izrazi zadržke in predlaga, da je treba spoštovati božanske zakone. To dvom o njegovi avtoriteti razjezi Kreonta. Zboru očita nelojalnost in jih opozarja, naj ne izpodbijajo njegovih odločitev.
2. Ko zbor hvali Antigonino plemstvo:
- Ko zbor pohvalno govori o Antigonini motivaciji in njeni pripravljenosti, da se žrtvuje zaradi družine in božanske časti, postane Kreon še bolj razjarjen. Čuti, da zbor s sočutjem z upornikom spodkopava njegovo avtoriteto.
3. Ko mu refren svetuje, naj ponovno zahteva svoja dejanja:
- Ko se začnejo odkrivati posledice Kreontovih dejanj, z različnimi nesrečami, ki padajo na njegovo družino in Tebe, zbor ponudi previden nasvet in predlaga, naj ponovno razmisli o svojem stališču. Ta nasvet še bolj razjezi Kreonta, ki noče priznati svoje krivde.
4. Ko ga refren krivi za tragični izid:
- Na koncu, ko se Kreon sooči z uničujočo izgubo svojega sina Haemona in sčasoma razume tragične posledice svojih odločitev, ga prevzameta žalost in obžalovanje. Na tej točki svojo jezo in frustracijo usmeri proti zboru in jih ima za delno odgovorne, ker ga niso pravilno vodili ali nasprotovali njegovim napačnim presojam.
Navsezadnje je Kreontovo jezo do zbora mogoče pripisati njegovi lastni trmi, ponosu in nezmožnosti, da bi upošteval druge perspektive. Zbor vidi kot izziv svoji avtoriteti in kot nekoga, ki spodkopava njegove odločitve. Njegove jezne reakcije odražajo njegove lastne notranje boje in njegovo zavračanje, da bi se soočil s svojimi napakami, dokler ni prepozno.