1. Oznaka ključa:
Prvi simbol v ključu označuje ključ, v katerem je skladba napisana. Na primer, tonaliteta z enim ostrim (#) označuje tonaliteto G-dur ali E-mol, medtem ko tonaliteta z dvema ravnima (♭♭) označuje tonaliteto B-dur ali G-mol.
2. Število ostrih ali ravnih:
Število ostrih ali nizkih tonov v značilnem ključu ustreza številu not, ki so povišane ali znižane za pol tona (poltona) v tej določeni lestvici. Vsak ošt zviša določeno noto za en polton, medtem ko vsak niz zniža noto za en polton.
3. Vrstni red ostrih in ravnih:
Vrstni red ostrih in ravnil v tonalnem podpisu sledi določenemu vzorcu. Ostri so razporejeni v vrstnem redu F-C-G-D-A-E-B, bemolji pa v obratnem vrstnem redu B-E-A-D-G-C-F.
4. Ključni podpis in naključja:
Ključni podpis vpliva na vse note znotraj skladbe, ki se ujemajo s spremenjenimi notami, označenimi z ostrimi ali ravnimi. Vendar pa lahko posamezni naključni toni (臨時記号) preglasijo ključno signaturo, kar pomeni, da je treba določeno noto odigrati ostro ali ravno, tudi če ni del ključnega podpisa.
5. Dur in mol ključi:
Ključni podpis označuje durovsko ali molovsko tonaliteto skladbe. Dur tonalitete v tonalitetnem podpisu nimajo ravni ali ostrih tonov ali pa uporabljajo le ostre tonalitete, medtem ko imajo mol tonaliteje vsaj en nemir v tonalitetnem podpisu.
Razumevanje ključnih podpisov je bistveno za branje, predvajanje in pisanje glasbe. Glasbenikom pomaga pri interpretaciji pravilnih višin in tonskih razmerij v skladbi ter vzpostavi tonsko središče, okoli katerega se glasba vrti.