Obstaja veliko različnih vrst kromatizma, med najpogostejšimi pa so:
* Prehodni toni so note, ki se igrajo med dvema diatoničnima notama. Običajno se igrajo hitro in nimajo močnega udarca.
* Sosednji toni so note, ki se igrajo nad ali pod diatonično noto. Običajno se igrajo v istem taktu kot diatonična nota in ustvarjajo občutek napetosti.
* Appoggiaturas so note, ki se igrajo pred diatonično noto. Običajno se igrajo v ritmu in ustvarjajo občutek pričakovanja.
* Odložitve so note, ki se igrajo z močnim udarcem, vendar niso del akorda, ki se igra. Ustvarjajo občutek napetosti, ki se razreši, ko zaigrate diatonično noto.
S kromatiko lahko naravnemu petju dodamo veliko zanimivosti in izraznosti. Z varčno in učinkovito uporabo kromatičnih not lahko pevci ustvarijo čudovite in nepozabne melodije.
Tukaj je nekaj primerov kromatizma v naravnem petju:
* V pesmi "Somewhere Over the Rainbow" melodija uporablja kromatični prehodni ton med notama "E" in "F." Ta mimoidoči ton doda melodiji pridih sladkosti.
* V pesmi "Bridge Over Troubled Water" melodija uporablja kromatični sosednji ton med notama "G" in "A." Ta sosednji ton ustvari občutek napetosti, ki se razreši, ko se melodija vrne na diatonično noto "G."
* V pesmi "Hallelujah," melodija uporablja kromatsko appoggiaturo pred noto "G." Ta appoggiatura ustvari občutek pričakovanja, ki se razreši, ko se melodija premakne na diatonično noto "G."
* V pesmi "Amazing Grace" melodija uporablja kromatsko prekinitev note "G." Ta vzmetenje ustvari občutek napetosti, ki se razreši, ko se melodija premakne na diatonično noto "A."
To je le nekaj primerov, kako lahko kromatizem uporabimo v naravnem petju. Z eksperimentiranjem z različnimi kromatskimi notami lahko pevci ustvarijo čudovite in ekspresivne melodije, ki bodo pritegnile pozornost poslušalcev.