Kako lepa je zarja
Kristusove luči na zemlji!
Razjasni temo žalovanja,
In navijanje z veselimi pesmimi.
Iz Očetove slave,
S prestola Enega Božanskega,
Kristus se je spustil, da bi si opomogel,
In reši to mojo žalostno zemljo.
O, globine njegovega velikega usmiljenja!
On kralj, večni in resnični,
Zapušča kraljestva neskončne slave
Za življenje žalosti in gorja.
Svojo slavo je zakril v šibkosti,
In zastrti v meso Božjega Sina,
Da skozi Njegovo umiranje nemočnega
Lahko dobi pot od palice.
Iz najvišjih nebes je prišel,
Zapustil sijaj in radosti zgoraj,
Trpeti prezir in norčevanje
In izguba Očetove ljubezni.
Spustil se je v temo,
In v žalost in bolečino,
To skozi Njegovo življenje in Njegovo strast
Morda bo spet pridobil izgubljeno zemljo.
Za nas je trpel in se trudil,
Jokal je in molil in vzdihoval;
Za naše odrešenje se je trudil,
In nosil bolečine križa, umrl.
Skozi Njegove solze in Njegovo bolečino
Hodil je pot do groba;
Izcedil nam je do konca
Čaša božje svete osode.
Toda njegova ljubezen ni nikoli omahnila,
Skozi vse sence noči;
Pritiskal je v veri in potrpežljivosti
V zarjo veličastne luči.
In zdaj kot jutranji sijaj
Razprši temo noči,
Torej Njegova navzočnost in Njegova slava
Razprši naše sence okvare.
S pesmijo veselja Ga pozdravimo
Ko prihaja v svoji slavi velik,
Da razpršim mrak in žalost,
In prinašajo večno dnevno svetlobo.