V svetu ugašajoče svetlobe, kjer se nežno plete šepet,
Leži zgodba o zadnjem joku ljubezni, slavnih zadnjih besedah, ki jih žalujemo.
Zgodba, ki se je zavrtela v objemu časa, v objemu drži žalost,
Kjer hrepenenje vztraja kot sence in srca slabijo in se starajo.
(Predrefren)
Oh, teža teh zadnjih besed, ki jedkajo ljubezen v večni stiski,
Prediranje skozi tančice časa, kjer prižigajo spomini.
Kajti v globini izgube prebiva hrepenenje,
Ob šepetanju teh slavnih zadnjih besed so jokale oči s solzami.
(refren)
Slavne zadnje besede, kot odmevi v vetru,
Srhljive melodije, ki se nikoli ne končajo.
Zadržujejo se, dokaz objema ljubezni,
Za vedno vrezana, trajna sled.
(2. verz)
Skozi šepet slovesa utripa žerjavica upanja nizko,
Ko se razkrije zadnja ljubezenska prošnja, pretresljiv podtok.
V pismih, napisanih v bolečini, razgaljenih čustev,
Zadnji krik duše po tolažbi, nošen na krilih obupa.
(Predrefren)
Oh, teža teh zadnjih besed, ki jedkajo ljubezen v večni stiski,
Prediranje skozi tančice časa, kjer prižigajo spomini.
Kajti v globini izgube prebiva hrepenenje,
Ob šepetanju teh slavnih zadnjih besed so jokale oči s solzami.
(refren)
Slavne zadnje besede, kot odmevi v vetru,
Srhljive melodije, ki se nikoli ne končajo.
Zadržujejo se, dokaz objema ljubezni,
Za vedno vrezana, trajna sled.
(Most)
Skozi temo še vedno sije ljubezenska luč,
Svetilnik v nevihti, ki kljubuje roki časa.
V teh pismih so se prepletala življenja,
Dediščina predanosti, ki je ni mogoče omejiti.
(refren)
Slavne zadnje besede, kot odmevi v vetru,
Srhljive melodije, ki se nikoli ne končajo.
Zadržujejo se, dokaz objema ljubezni,
Za vedno vrezana, trajna sled.
(zunaj)
Zato prenesimo te slavne zadnje besede,
Kot spomin na nekoč globoko vznemirjena srca.
Kajti v njihovem nežnem spominu živi plamen ljubezni,
Pričevanje o moči duš, prepletenih s pesmijo.