Skozi celotno pesem refren poudarja "zvok norosti" kot prevladujočo silo, ki nadzoruje protagonistove zaznave in čustva. Prikazuje svet, v katerem so meje med resničnostjo in iluzijo zabrisane, zaradi česar ne morejo razlikovati med tem, kaj je resnično in kaj je namišljeno.
Verzi prikazujejo protagonistov padec v to norost, s sklicevanjem na njihove razbite sanje, razpadajoče upe in temo, ki zasenči njihov obstoj. Počutijo se, kot da se utapljajo v lastnih mislih in se sprašujejo, ali si bodo sploh lahko povrnili razum.
Pesem raziskuje teme duševnega zdravja, psihološke stiske in prevladujočo naravo negativnih čustev. Poudarja notranje boje, s katerimi se posamezniki lahko soočajo, in občutek, da jih razjeda lastni um. Refren služi kot močan refren, ki poudarja intenzivnost in vztrajnost te norosti, ki prevzame protagonista.