(1. verz)
V mrzli in turobni uličici, kjer globoko ležijo sence,
Tam je človek z očmi žalosti, solza v njegovih utrujenih očeh.
Njegova oblačila so raztrgana in razcapana, njegov obraz je bled in suh,
Usmili se človeka, oh, usmili se, ker živi v grehu.
(refren)
Smili se človeku, izgubljenemu in samemu,
Brezciljno tavanje, iskanje doma.
Usmili se človeka, ujetega v obup,
Trudi se najti upanje kjer koli.
(2. verz)
Nekoč je imel prijatelje in družino, a so mu obrnili hrbet,
Pustil ga je samega, da tava, izgubljenega v najtemnejšem robu.
Zdaj tava po ulicah, kot duh, išče tolažbo pred mrazom,
Usmilite se človeka, oh, usmilite se, saj je izgubil vsako upanje, da ga zadrži.
(refren)
Smili se človeku, izgubljenemu in samemu,
Brezciljno tavanje, iskanje doma.
Usmili se človeka, ujetega v obup,
Trudi se najti upanje kjer koli.
(Most)
Toda še vedno obstaja upanje za tega človeka, čeprav je njegova situacija videti mračna,
Kajti Božja ljubezen ga lahko doseže in ga reši od znotraj.
Lahko se obrne s svojih grešnih poti in spet najde odpuščanje,
Pomilujte se človeka, vendar nikoli ne obupajte, kajti ljubezen lahko zlomi njegove verige.
(refren)
Smili se človeku, izgubljenemu in samemu,
Brezciljno tavanje, iskanje doma.
Usmili se človeka, ujetega v obup,
Trudi se najti upanje kjer koli.
(zunaj)
Po Jezusu Kristusu lahko najde odrešitev,
In izstopite iz teme, v neskončno veselje.