V tihih trenutkih šepetam besede
Kakor solze tiho tečejo, sem slišal
Jezik neuslišanih molitev
Odmevi želja, ki jih nisem mogel prenesti
(Predrefren)
V prostranosti vesolja,
Moje želje so se zdele izgubljene brez namena.
A še vedno sem kot ptica vzletala,
Iskanje odgovorov, moj duh tuli.
(refren)
Neodgovorjene molitve, odmevajo v notranjosti,
Simfonija hrepenenja, ki ne pojenja.
Skozi temo in dvome vodijo mojo pot,
Šepetajoče upanje, pa naj bo.
(2. verz)
V tišini noči se sprašujem zakaj
Zdi se, da moj glas zbledi v nebu.
Toda skozi vsako preizkušnjo in vsak preizkus,
Najdem odpornost v poštenem iskanju življenja.
(Predrefren)
Med šepetom kozmične sheme,
Poslušam znake, kot skrite sanje.
Skozi odmeve tišine vztrajam,
Kajti neuslišane molitve imajo svoj prizvok.
(refren)
Neodgovorjene molitve, odmevajo v notranjosti,
Simfonija hrepenenja, ki ne pojenja.
Skozi temo in dvome vodijo mojo pot,
Šepetajoče upanje, pa naj bo.
(Most)
V trenutkih obupa, ko misli trčijo,
Tolažbo najdem v drugih, ki so zaupali.
Njihove zgodbe o preizkušnjah, njihova pogumna potovanja,
Navdihni me, da sprejmem vsak val življenja.
(3. verz)
Zato še naprej molim, čeprav se odgovori izmikajo,
Kajti v globini hrepenenja je prepojena moč.
Neuslišane molitve postanejo tihi vodniki,
Uči me sprejemati vijugaste plime življenja.
(Predrefren)
Med šepetom kozmične sheme,
Poslušam znake, kot skrite sanje.
Skozi odmeve tišine vztrajam,
Kajti neuslišane molitve imajo svoj prizvok.
(refren)
Neodgovorjene molitve, odmevajo v notranjosti,
Simfonija hrepenenja, ki ne pojenja.
Skozi temo in dvome vodijo mojo pot,
Šepetanje upanja, pa naj bo.
(zunaj)
V simfoniji neuslišanih molitev,
Najdem pogum, da se soočim z neznanimi stopnicami.
Kajti na življenjski poti sem prišel pogledat,
Neuslišane molitve so osvobodile moj duh.