V "Sigh no more, ladies" Shakespeare raziskuje temo nestalnosti ljubezni. Pesem se začne tako, da govornik nagovori skupino dam in jih pozove, naj ne vzdihujejo za izgubljenimi ljubeznimi, saj so vsi moški v bistvu enaki in nikomur ne gre zaupati. Trdi, da je moška ljubezen minljiva kot morska pena in da so tisti, ki ji sledijo, obsojeni na razočaranje.
Govorec to idejo podkrepi z nizom primerjav, pri čemer moško ljubezen primerja z luno, ki se nenehno spreminja, in z aprilskimi plohami, ki so tako nepredvidljive kot ljubezen sama. Pesem se konča z govornikom, ki ženskam svetuje, naj bodo zadovoljne s svojo lepoto, namesto da iščejo nestanovitno naklonjenost moških.
Skozi pesem Shakespeare uporablja bogate podobe in metafore, da posreduje temo nestalnosti ljubezni. Ta tema globoko resonira z idejo ljubezni kot nepredvidljive sile, ki se zlahka spremeni iz strasti v brezbrižnost, iz zvestobe v izdajo. Navsezadnje pesem bralce opominja na pomen ljubezni do sebe in neodvisnosti ob negotovostih ljubezni.