Govorec v pesmi pooseblja zimo kot poosebljeno figuro, ki je opisana kot "ti zimski veter" in "ti najbolj surov veter, ki je kdajkoli pihal." Govorec uporablja živahen jezik, da opiše hude učinke zime, kot je veter, ki "grize" in "piha", ter "mrzli" zrak, ki "grize" govorčeve "konice prstov". Govornik opiše tudi negativne učinke zime na naravo, na primer, kako so drevesa »gola« in »rože ni več«.
Govorčev ton v pesmi je žalost in obžalovanje, splošno sporočilo pesmi pa je, da je zima čas stiske in trpljenja. Čeprav v pesmi ni izrecno omenjen gozd, je implicirano, da je govorec v gozdu, saj omenjajo drevesa. Govorec ne izraža nobenega veselja ali sprejemanja izzivov zime, temveč hrepenenje po vrnitvi pomladi, ko bo vreme prijaznejše in narava lepša.
Zato pesem »Blow, Thou Winter Wind« ne opravičuje veselega sprejemanja strogosti v gozdu. Namesto tega objokuje ostrost zime in izraža hrepenenje po vrnitvi pomladi.