V svetu kaosa in obupa,
Kjer se je zdelo, da je tema napolnila zrak,
Zgodba se odvija, tako velika zgodba,
O svetniški duši v tej nemirni deželi.
(2. verz)
Sveti Damijan, svetilnik milosti,
Z ljubeznijo in usmiljenjem je objel
bolečina gobavcev in globoko trpljenje,
njegovo srce prepleteno, svojo zaobljubo, da bo držal.
(3. verz)
Na obalah Molokai je našel svoj dom,
Kraj, kjer je začelo cveteti upanje.
Z nežno skrbjo je služil bolnikom,
Lajšanje njihove bede tam.
(4. verz)
Leta so minevala, njegovo telo je oslabelo,
Njegov duh ni nikoli nehal iskati
Mir in tolažba, ki bi ju vsi lahko pridobili,
Združena z ljubeznijo, ki ni poznala bolečine.
(refren)
Solze svetega Damijana nežno tečejo,
Dokaz njegove ljubezni žari,
V srcih tistih, ki se jih je dotaknil in jih ozdravil,
Njegova zapuščina sočutja je zapečatena.
(5. verz)
Čeprav je njegovo zdravje začelo pešati,
Ljubezen sv. Damijana ni nikoli zamajala.
Trpljenje je sprejel za svoje,
Iskanje moči v veri, kot je bil znan.
(Verz 6)
Do samega konca je služil in molil,
Svetniška duša, katere dela so se pokazala
Največja ljubezen, čista in božanska,
Svetilnik v najtemnejšem času.
(refren)
Solze svetega Damijana nežno tečejo,
Dokaz njegove ljubezni žari,
V srcih tistih, ki se jih je dotaknil in jih ozdravil,
Njegova zapuščina sočutja je zapečatena.
(Most)
Zdaj duh sv. Damijana živi naprej,
Njegova nesebična dejanja so za vedno znana.
Simbol upanja in neukročene ljubezni,
V srcih in dušah ostaja njegova luč.
(refren)
Solze svetega Damijana nežno tečejo,
Dokaz njegove ljubezni žari,
V srcih tistih, ki se jih je dotaknil in jih ozdravil,
Njegova zapuščina sočutja je zapečatena.
(zunaj)
Sveti Damien, tvoja ljubezen ne bo nikoli zbledela,
Navdihuje nas s srčki, ki gazijo
Skozi preizkušnje, bolečino in najtemnejšo noč,
Vodi vas vaša nesebična večna luč.