Pesem se začne s tem, da pripovedovalec opiše njihove občutke osamljenosti in izoliranosti. Pravita, da se počutita, kot da se »utapljata v mraku« in da sta »izgubljena v morju obrazov«. Izražajo tudi željo po pobegu iz trenutne situacije in pojejo:"Želim pobegniti, na kraj, kjer sem lahko jaz."
Refren pesmi nato ponudi kanček upanja. Pripovedovalec poje:"Tam je luč, ki sije skozi oblake, luč, ki me vodi." Ta luč predstavlja pripovedovalčevo upanje na boljšo prihodnost in jima daje moč, da nadaljuje.
V drugem verzu pripovedovalec opisuje, kako poskušajo najti pot skozi svojo depresijo. Pravijo, da "iščejo sonce, oblaki pa se kar naprej valijo." Kljub izzivom, s katerimi se soočajo, pripovedovalec ostaja odločen, da bo našel srečo, in poje:"Ne bom se vdal, ne bom pustil."
Most pesmi poskrbi za trenutek razmisleka. Pripovedovalec poje:"Toliko sem preživel, a še vedno stojim tukaj." Priznavajo svoje težave, vendar tudi izražajo svojo odpornost. Pripovedovalec je odločen, da bo premagal njuno depresijo, in sta prepričana, da bosta na koncu našla srečo.
V zaključku pripovedovalec ponovi njihovo sporočilo upanja. Pojejo:"Tam je luč, ki sije skozi oblake, luč, ki me vodi." Ta svetloba predstavlja pripovedovalčevo prepričanje, da je pred nami boljša prihodnost, in jim daje moč, da gredo naprej.
Na splošno je "Vanilla Twilight" pesem o boju z depresijo in iskanju upanja. Besedilo pesmi izraža pripovedovalčeve občutke osamljenosti, obupa in hrepenenja po sreči. Kljub izzivom, s katerimi se soočata, pa pripovedovalec ostaja odločen premagati njihovo depresijo in najti boljšo prihodnost.