V svetu senc in obupa,
Kraljestvo, kjer tema napolni zrak,
Ugotovil sem, da me razjeda strah,
Ujetnik lastnega uma, tako grozno.
(Predrefren)
Hrepenela sem po pobegu,
Način, kako prekiniti ta strašni urok,
Toda povsod okoli mene ni bilo nobene oblike,
Ni kančka upanja, ni luči, ki bi jo lahko ugasnila.
(refren)
V zidu spanja sem se znašel,
Ujet v to neskončno noč,
Moja duša je v agoniji, išče pomoč,
Toda zunanji svet je zastrt pred mojimi očmi.
(2. verz)
Vpil sem za odrešenje,
A moj glas je odmeval zaman,
Sence so plesale v veselju,
In strah mi je razjedal celo žilo.
(Predrefren)
V globino obupa sem počasi tonil,
Padec v brezno brezno,
Z vsakim trenutkom se je moj duh krčil,
Kot tema je zajela vsak moj poljub.
(refren)
V zidu spanja sem se znašel,
Ujet v to neskončno noč,
Moja duša je v agoniji, išče pomoč,
Toda zunanji svet je zastrt pred mojimi očmi.
(Most)
Potem pa se je pojavil kanček upanja,
Nežna prisotnost, mehak refren,
Skozi temo je prizadela vodilna luč,
In sence so počasi začele bledeti.
(3. verz)
Iztegnil sem roko in prijel za svetlobo,
In zid spanja se je začel lomiti,
Ko je svet okoli mene prišel pred oči,
Bil sem osvobojen svoje mučene bolečine.
(refren)
V zidu spanja sem se znašel,
Ujet v to neskončno noč,
Ampak zdaj sem svoboden, teme ni več,
In lepota življenja mi napolni pogled.
(zunaj)
Izplaval sem iz globine obupa,
V prerojen in svetel svet,
In ko sem se naužil svežega jutranjega zraka,
Spoznal sem, da sem boj zmagal.