* Delavski razred: Mestni delavski razred, ki je trpel zaradi revščine, brezposelnosti in težkih delovnih pogojev, je bil gonilna sila revolucije. Predvsem jih je motivirala želja po boljšem življenjskem standardu in socialnih reformah.
* Študentje: Študenti pariških univerz so bili aktivni v revolucionarnem gibanju. Pogosto so bili radikalni intelektualci, ki so promovirali republikanske ideale in socialno pravičnost.
* Majhni trgovci in obrtniki: Ta skupina, ki se sooča s konkurenco večjih podjetij, se je počutila stisnjeno zaradi ekonomskih politik in je podprla poziv k socialnim in gospodarskim spremembam.
* Republikanci: To so bili posamezniki, ki so se zavzemali za republikansko obliko vladavine, nasprotovali monarhiji in z njo povezanimi oblastnimi strukturami.
* Liberalci: Čeprav ni bilo nujno revolucionarno, so številni liberalci podprli strmoglavljenje monarhije v upanju, da bodo vzpostavili bolj liberalno in demokratično vlado. Želeli so si več individualnih svoboščin in političnih pravic.
* Nacionalisti: Nekatere skupine, zlasti tiste iz regij izven Pariza, so videle revolucijo kot priložnost, da si prizadevajo za večjo avtonomijo ali neodvisnost od centralne vlade.
Pomembno si je zapomniti, da to niso bile enotne skupine s skupnimi cilji. Revolucijo so poganjali različni motivi in cilji. Medtem ko so se združili, da bi strmoglavili monarhijo, so se različne frakcije hitro spopadle glede prihodnje smeri revolucije.