1. D-dur - B7 - E-dur:To je klasična modulacija, ki uporablja dominantni sedmi akord E-dura (B7) kot osrednji akord. Akord B7 vsebuje vodilni ton (C♯), ki se konča v toniko (E) v akordu E-dur.
2. D-dur - G-dur - C-dur - E-dur:To napredovanje uporablja niz sekundarnih dominantnih akordov za modulacijo v E-dur. G-dur akord je dominanta C-dura, C-dur pa dominanta E-dura. To ustvari gladko in logično napredovanje od D-dura do E-dura.
3. D-dur - B-dur - E-dur:To napredovanje uporablja zavajajočo kadenco pri prvi spremembi akorda. Bb-dur akord je relativni dur g-mola, ki je relativni mol C-dura. To ustvari harmonično presenečenje in vodi do končne dominantno-tonične resolucije v E-duru.
4. D-dur - Em7 - A7 - D-dur - E-dur:To napredovanje uporablja kromatsko medialno razmerje med D-durom in Em7. Akord Em7 si deli dve noti (E in B) z Am7, ki je dominantni sedmi akord D-dura. To ustvari gladek prehod na akord A7, ki se nato razreši v D-dur. Zadnji akord v D-duru deluje kot središčni akord, ki vodi do končne razrešitve v E-duru.
To je le nekaj primerov napredovanja akordov, ki lahko modulirajo iz D-dura v E-dur. Končno bo izbira modulacije odvisna od celotnega glasbenega konteksta in želenega učinka.