Indijanska piščal, znana tudi kot indijanska piščal , Anasazi flavta , Dvorjenje flavte ali Ljubi flavto je leseno pihalo iz družine pihalnih flavt. Odlikujeta ga značilen zvok in videz.
Kulturni pomen
Indijanci že tisočletja častijo piščal kot sveto in obredno glasbilo. Ta kulturni in osebni instrument so običajno ročno izdelali moški iz lesa, trsa ali kosti. Na flavto so igrali na obredih, dvorjenju in iz čistega užitka pri ustvarjanju glasbe.
Oblikovanje
Indijanska piščal je tradicionalno izdelana iz naravnih materialov, kot sta cedra ali sekvoja, čeprav so sodobne različice lahko izdelane tudi iz sintetičnih materialov. Ti materiali dajejo flavti mehak, topel in resonančen ton.
Flavta je običajno sestavljena iz glavne cevi z luknjami za prste in fipple, ki je klinast kos lesa, ki ustvarja oster rob, ob katerega igralec piha. Piščal ima lahko tudi okrasne elemente, kot so rezbarije ali vložki.
Tehnika igranja
Tehnika je v primerjavi s klasično flavto precej drugačna. Ta piščal se drži blizu dna. Igralec piha čez odprti zgornji del in usmerja zrak čez fipple. Prsti nato prekrijejo ali odkrijejo luknje v piščali, da spremenijo višino.
Indijanska flavta se od drugih flavt razlikuje po uporabi krožnega dihanja. Ta tehnika krožnega dihanja vključuje neprekinjeno vpihovanje zraka v piščal, medtem ko istočasno vdihujemo skozi nos, kar omogoča neprekinjeno dolgotrajne note.
Zvočne in glasbene lastnosti
Zaradi preproste konstrukcije je indijanska flavta omejena na majhno število not, običajno ne več kot oktavo. Vendar pa njegov duševni in strašljivi zvok resonira s človeškim duhom, saj lahko vzbudi čustva, mir in občutek povezanosti z naravo.
Vsaka piščal je unikatna po svoji tonaliteti, zaradi specifičnega lesa in konstrukcije. Proizvedene note so bolj utišane in eterične v primerjavi s koncertno flavto z višjimi toni.