1. Polnost zvoka: Godala proizvajajo bogat in kompleksen zvok, ki se dobro zlije z drugimi instrumenti v orkestru. Veliko število godalnih glasbil ustvarja poln in resonančen zvok, ki podpira celoten orkester.
2. Različnost tonov: Različni godalni inštrumenti imajo različne tembre ali zvočne lastnosti. Violine proizvajajo svetel in prodoren zvok, viole imajo topel in mehak zvok, violončela zagotavljajo bogat in globok zvok, kontrabasi pa dodajo nizko in resonančno osnovo. Ta raznolikost tonov omogoča orkestru, da ustvari široko paleto tekstur in barv.
3. Trajno igranje not in legato: Godalna glasbila lahko vzdržijo note dlje časa in ustvarijo gladek in povezan zvok. To je še posebej pomembno pri igranju legato odlomkov, kjer se note igrajo brez zaznavnih vrzeli med njimi. Sposobnost vzdrževanja not in igranja legata je bistvena za ustvarjanje značilnega zvoka orkestra.
4. Dinamični razpon: Godala imajo širok dinamični razpon, kar pomeni, da lahko proizvajajo zvoke od zelo tihih do zelo glasnih. To orkestru omogoča ustvarjanje različnih glasbenih učinkov, od nežnih pianissimov do močnih fortissimov.
5. Vsestranskost: Godala lahko igrajo najrazličnejše glasbene stile, od klasične do sodobne. Prav tako so zelo prilagodljivi in se lahko uporabljajo v različnih okoljih, od majhnih komornih zasedb do velikih simfoničnih orkestrov.
6. Zgodovinsko izročilo: Uporaba velikega godalnega dela v orkestrih ima dolgo zgodovinsko tradicijo, ki sega v 16. stoletje. Klasični orkester, kot ga poznamo danes, se je postopoma razvijal v 18. in 19. stoletju, godalna sekcija pa je ostala osrednji del tega razvoja.
Če povzamemo, obsežna uporaba godalnih inštrumentov v orkestru izboljša celoten zvok, doda raznolikost v tonskih barvah, prispeva k trajnim notam in legato igranju, zagotavlja širok dinamični razpon, nudi vsestranskost in sledi bogati zgodovinski tradiciji v orkestrski glasbi.