V renesansi so skladatelji prostodušno olepševali preproste melodije, da bi ustvarili nova umetniška glasbena dela. Ta postopek, znan kot parodija, je vključeval prevzem obstoječe melodije (pogosto iz verskega dela) in njeno uporabo kot osnovo za novo skladbo, pogosto polifonični motet. Skladatelj lahko melodiji doda nove glasove, spremeni ritem ali doda novo besedilo. Ta praksa je skladateljem omogočila, da so ustvarili novo glasbo, medtem ko so se še vedno poklonili izvirnim melodijam.