Najzgodnejše klaviature, ki segajo v starodavno Grčijo, so bile preprosto vrste lesenih palic, po katerih so udarjali s kladivi. Sčasoma so te palice zamenjali ključi, ki so bili prekriti z usnjem ali slonovino. Bele tipke so bile narejene iz slonovine, črne tipke pa iz ebenovine.
Obstaja nekaj razlogov, zakaj so klavirji še vedno izdelani s črno-belimi tipkami. Prvič, zaradi kontrasta med obema barvama pianist lažje vidi tipke med igranjem. Drugič, različne barve pomagajo razlikovati med različnimi notami. Tretjič, uporaba črno-belih tipk daje klavirju klasičen in eleganten videz.
Poleg teh praktičnih razlogov obstaja tudi nekaj simboličnih razlogov, zakaj so klavirji narejeni s črno-belimi tipkami. V zahodni kulturi je bela pogosto povezana s čistostjo in nedolžnostjo, medtem ko je črna pogosto povezana s temo in zlom. To simboliko lahko vidimo v tem, kako pianisti uporabljajo črno-bele tipke za ustvarjanje glasbe. Na primer, pianist bi lahko uporabil bele tipke za igranje nežnega in melodičnega odlomka, medtem ko bi črne tipke uporabil za igranje bolj disonantnega in dramatičnega odlomka.
Črno-bele tipke klavirja spominjajo na dolgo in bogato zgodovino instrumenta. So tudi simbol moči glasbe za ustvarjanje lepote in čustev.