2. Vsestranskost: Vsestranskost klavirja je naredila zelo primernega za solo in ansambelsko igranje. Pianisti so lahko spremljali sebe ali druge glasbenike, inštrument pa je bilo mogoče uporabiti za igranje širokega spektra glasbenih stilov, od ragtimea do bluesa do zgodnjega jazza.
3. Improvizacija: Na zgodnji jazz je močno vplivala improvizacija, klavir pa je predstavljal idealno platformo za spontano glasbeno izražanje. Pianisti so lahko uporabili širok razpon not in tipk instrumenta za ustvarjanje improviziranih solov in spremljav, ki so postale odločilna značilnost jazza.
4. Tehnične novosti: V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so se razvile nove klavirske tehnike in inovacije, kot sta uporaba pedala za vzdrževanje in raziskovanje različnih harmonij in ritmov. Pionirski pianisti, kot so Jelly Roll Morton, James P. Johnson in Fats Waller, so s temi inovacijami premaknili meje jazzovskega klavirja in vplivali na razvoj žanra.
5. Sodelovanje: Klavir je pogosto služil kot osrednji instrument v zgodnjih jazzovskih skupinah in ansamblih. Pianisti so sodelovali z drugimi glasbeniki, kot so trobentači, klarinetisti in bobnarji, da bi ustvarili povezan in dinamičen zvok. Ta sodelovalni vidik jazz klavirja je pomagal oblikovati kolektivno in improvizacijsko naravo žanra.
6. Vpliv na druge instrumente: Inovacije in tehnike, razvite za jazz klavir, so imele pomemben vpliv na druge inštrumente v jazzu, pa tudi na glasbo na splošno. Pianisti, kot so Art Tatum, Bud Powell in Thelonious Monk, so razširili harmonične in melodične možnosti jazzovske improvizacije ter vplivali ne le na druge pianiste, ampak tudi na saksofoniste, trobentače in druge glasbenike, ki so sprejeli in prilagodili njihove ideje.