Izum notnega tiska v 15. stoletju je močno vplival na renesančne skladatelje, glasbene založnike in izvajalce. Pred pojavom tiska so glasbo pisali ročno, kar je bil dolgočasen in dolgotrajen proces, ki je omejeval natančnost kopij in zato oviral široko distribucijo kompleksnih polifoničnih skladb v času renesanse.
Z glasbenim tiskanjem bi lahko glasbene partiture množično izdelali, kar bi omogočilo standardizacijo in razširjanje glasbe širšemu občinstvu. To je močno povečalo dostopnost in distribucijo glasbe, kar je omogočilo tudi tistim, ki si niso mogli privoščiti prepisovalca, da so imeli in preučevali nove skladbe. Posledično bi lahko skladatelji dosegli večje občinstvo, razširili svoj vpliv in spodbudili umetniške inovacije.
Vpliv notnega tiska je bil še posebej pomemben za kroženje polifonične glasbe, kompleksnega sloga, ki je bil vse bolj priljubljen v obdobju renesanse. Tiskane partiture so omogočale natančen prenos zapletenih melodijskih linij, protimelodij in drugih polifoničnih tekstur, medtem ko so ročno napisane kopije pogosto vsebovale napake ali opustitve, ki bi lahko izkrivile skladateljev namen.
Poleg tega je notni tisk olajšal objavo teoretičnih razprav in priročnikov za glasbeno poučevanje, kar je dodatno prispevalo k razvoju glasbene teorije in kompozicije. Skladateljem in glasbenikom je omogočila izmenjavo znanja o glasbenih tehnikah, kar je spodbudilo večjo izmenjavo idej in inovacij v glasbeni skupnosti.
Skratka, izum notnega tiska je bil nedvomno eden najvplivnejših izumov v času renesanse, revolucioniral je način komponiranja, delitve, ohranjanja in širjenja glasbe ter temeljito spremenil pokrajino glasbenega komponiranja in izobraževanja v tem ključnem obdobju.