Violončelo, kot ga poznamo danes, so v 17. in 18. stoletju razvili italijanski lutirji, kot so Andrea Amati, Guarneri del Gesù in Antonio Stradivari. Lutirji so izpopolnili zasnovo violončela, ga naredili večjega in bolj zvenečega, razvili pa so tudi tehniko igranja violončela z lokom. Do 18. stoletja je violončelo postalo stalnica orkestra in se je pogosto uporabljalo tudi kot solistični inštrument.