Akustika: Znanost o zvoku je temeljna za igranje klavirja. Ko pritisnete klavirsko tipko, kladivo udari po struni, zaradi česar ta zavibrira in proizvede zvok. Višina zvoka je določena z dolžino, napetostjo in maso strune ter velikostjo klavirja.
Mehanika: Mehanika klavirja vključuje razumevanje, kako deli instrumenta delujejo skupaj. Delovanje, ki je mehanizem, ki prenaša pritiske tipk na kladiva, vključuje vzvode, vzmeti in druge komponente. Pianisti morajo imeti osnovno razumevanje te mehanike, da pravilno vzdržujejo in prilagajajo svoje instrumente.
Fizika: Igranje klavirja vključuje tudi razumevanje fizike zvočnih valov in resonance. Oblika in materiali, uporabljeni v zvočni plošči klavirja, vplivajo na to, kako se zvočni valovi projicirajo v okolico. Pianisti lahko uporabijo svoje znanje o teh fizikalnih principih za nadzor tona, kakovosti in projekcije svojega igranja.
Nevrobiologija: Igranje klavirja vključuje zapletene živčne procese. Ko pianist bere glasbo, njihovi možgani interpretirajo simbole in jih prevedejo v posebne gibe prstov. Koordinacija gibov rok, branje not ter nadzor nad dinamiko in fraziranjem glasbe zahtevajo visoko stopnjo nevronske koordinacije in obdelave.
Psihologija: Študij psihologije je pomemben za igranje klavirja v smislu razumevanja tesnobe pri nastopu, treme in čustev, ki jih glasbeniki doživljajo med nastopom. Poleg tega mentalni procesi, vključeni v učenje in pomnjenje glasbenih del, zahtevajo kognitivne in psihološke sposobnosti.
Z razumevanjem znanstvenih principov, povezanih z akustiko, mehaniko, fiziko, nevrobiologijo in psihologijo, lahko pianisti izboljšajo svoje igranje, izboljšajo svojo tehniko in cenijo zapleten odnos med glasbo in znanostjo.