1. Nepričakovana intervencija Sherlocka Holmesa: Načrt dr. Roylotta temelji na predpostavki, da nihče ne bo posumil njegove vpletenosti ali posredoval. Vendar pa Sherlock Holmes s svojim ostrim opazovanjem in sklepanjem vidi skozi fasado navidezno naključne "pikaste skupine" in prepozna pravega krivca.
2. Iznajdljivost Helen Stoner: Dr. Roylott je podcenjeval pogum in inteligenco Helen Stoner. Čeprav je sprva ujeta, Helen najde način, da signalizira pomoč tako, da prereže vrv zvonca, kar Holmesa opozori na nevarnost.
3. Nepredvidene posledice "pegastega pasu": Načrt dr. Roylotta, osredotočen na utišanje Helen Stoner, vodi do nenamerne posledice njegove smrti. Strupena kača, namenjena Helen, ga nazadnje ubije, ko jo skuša pridobiti, potem ko ga je Holmes opozoril na grožnjo.
4. Nepredvidljivost "Pegastega pasu": Dr. Roylott je domneval, da bo kača delovala predvidljivo in napadla samo Helen. Vendar pa kačo pritegne toplota vrvi zvonca, kar sproži njen nepričakovan napad na dr. Roylotta.
V bistvu se načrt izjalovi, ker je odvisen od številnih predpostavk in dejavnikov, ki se izkažejo za napačne:
* Podcenjevanje Holmesovih sposobnosti: Holmesov oster intelekt in sklepanje popolnoma razgradijo skrbno izdelano iluzijo dr. Roylotta.
* Podcenjevanje Helenine odpornosti: Helenina iznajdljivost in pogum, skupaj z njenim zaupanjem v Holmesa, prekrižajo načrt dr. Roylotta.
* Nepredvidljiva narava "orožja": Strupena kača, čeprav je bila namenjena Helen, nazadnje postane instrument smrti dr. Roylotta.
Načrt dr. Roylotta, ki ga vodita pohlep in zloba, na koncu propade zaradi nepredvidljive narave dogodkov in nepričakovanega posredovanja drugih. To služi kot močan opomnik o omejitvah nadzora in posledicah napačnega izračuna.