Tehnične omejitve:
* Snemanje zvoka: V zgodnjih dneh kinematografije (poznega 19. stoletja) ni bilo praktičnega načina za snemanje in sinhronizacijo zvoka s premikajočimi se slikami. Tehnologije še ni bilo.
* Projektiranje: Zgodnji projektorji so imeli omejitve v svoji sposobnosti jasnega projiciranja slik. Zvok bi bil moteč in še dodatno zapletel izkušnjo gledanja.
Zgodnja pritožba:
* Vizualno pripovedovanje zgodb: Tihi filmi so se močno opirali na vizualno pripovedovanje zgodb, pri čemer so uporabili kretnje, obrazne izraze in prepletene (besedilne kartice), da bi prenašali dialog in pripoved. To je dejansko privedlo do zelo izrazne in inovativne oblike filmskega ustvarjanja.
* Dostopnost: Tihi filmi so bili dostopni širšemu občinstvu, saj se niso zanašali na govorni jezik, da bi razumeli zgodbo. To je bilo še posebej pomembno v svetu, kjer je veliko ljudi govorilo različne jezike.
* Novost: Sama ideja o premikanju slik je bila sama po sebi novost. Ljudje so bili očarani nad zmožnostjo zajemanja in projektnih gibanj, tihi filmi pa so ponudili novo in vznemirljivo obliko zabave.
Evolucija:
Tihi filmi niso bili samo "odskočna kamen" do "Talkies." Bili so izrazita umetniška oblika z lastnimi estetskimi in pripovedovalnimi konvencijami. Izum zvoka v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bil revolucionarna sprememba, vendar ni razveljavil pomena tihega filma.
Če povzamemo, so se tihi filmi rodili iz tehnične nujnosti in so se razvili v edinstveno in močno obliko izražanja. Bili so rezultat tako tehnoloških omejitev kot ustvarjalne iznajdljivosti zgodnjih filmskih ustvarjalcev.