1. Pomanjkanje spektra :Televizijski in radijski valovi so omejen vir, zato je treba uporabo teh valov regulirati, da se preprečijo motnje in zagotovi učinkovita komunikacija. Zaradi tega pomanjkanja je potrebna vladna ureditev za pošteno dodelitev frekvenc in izogibanje prezasedenosti ali motnjam.
2. Javni interes in varnost :Televizija in radio imata daljnosežen vpliv na družbo in njuna ureditev je bistvenega pomena za zagotavljanje, da služita javnemu interesu in varujeta varnost javnosti. Urejanje vsebine, oglaševanja in drugih vidikov oddajanja je ključnega pomena za vzdrževanje javnega reda in preprečevanje širjenja škodljivega ali žaljivega gradiva.
3. Zgodovina in precedens :Televizija in radio imata dolgo zgodovino regulacije, obstoječi predpisi pa pogosto služijo kot precedens za stalni nadzor. Na primer, Zvezna komisija za komunikacije (FCC) v Združenih državah je urejala radiodifuzijo od svoje ustanovitve leta 1934, kar je ustvarilo trdne temelje za tekoče regulativne prakse.
4. Tehnološki napredek :Hiter napredek komunikacijskih tehnologij je uvedel nove izzive in premisleke za regulacijo. Regulativni organi morajo slediti tehnološkim spremembam, da zagotovijo, da medijska zakonodaja ostane učinkovita in pomembna v digitalni dobi.
5. Varstvo mladoletnikov :Televizijske in radijske vsebine lahko pomembno vplivajo na otroke in mlade. Strogi predpisi so potrebni za zagotovitev, da otroci niso izpostavljeni škodljivi ali neprimerni vsebini in da so njihove najboljše koristi zaščitene.
6. Raznolikost in pluralizem :Uredba lahko spodbuja raznolikost in pluralizem v medijskih vsebinah ter zagotavlja zastopanost širokega spektra glasov in perspektiv. To je še posebej pomembno pri oddajanju, ki lahko doseže veliko in raznoliko občinstvo.
Omeniti velja, da se lahko obseg in narava ureditve razlikujeta v različnih jurisdikcijah in državah, odvisno od njihovih pravnih okvirov in kulturnih kontekstov.