Nekateri posamezniki verjamejo, da velik del raperjev v svojih besedilih natančno prikazuje svoje resnične izkušnje in težave. Trdijo, da mnogi umetniki prihajajo iz težkih okoliščin in uporabljajo svojo glasbo kot kanal za izražanje lastne resničnosti. Na primer, raperji, ki so odraščali v revnih ali kriminalnih okoljih, lahko rapajo o svojih izzivih, osebnih zmagah in željah po boljšem življenju.
Po drugi strani pa drugi trdijo, da lahko nekateri raperji pretiravajo ali izmišljajo svoje življenjske izkušnje za umetniški učinek ali šokantno vrednost. Hip-hop pogosto vključuje elemente pripovedovanja zgodb in besedne igre, kar umetnikom omogoča ustvarjanje dovršenih pripovedi, ki so lahko ali pa tudi ne povsem resnične. V tem kontekstu je ključno razlikovati med umetniškim izrazom in dobesedno resnico.
Če povzamemo, mnenja o tem, koliko raperjev resnično živi to, o čemer rapajo, so lahko zelo različna in ni enotnega dokončnega odgovora. Nekateri poslušalci cenijo pristnost in se povezujejo z umetniki, ki črpajo iz lastnega življenja, medtem ko drugi cenijo pametno besedno igro in ustvarjalno pripovedovanje zgodb, tudi če so povsem izmišljene ali ohlapno temeljijo na resničnosti.