Sfumato (italijansko za "dimno") je tehnika, ki uporablja subtilne prehode med svetlobo in temo, da ustvari mehak, meglen učinek. To dosežemo z uporabo zelo tankih plasti barve, ki postopoma prelivajo eno barvo v drugo. To daje iluzijo globine in volumna, zlasti na obrazih njegovih figur.
Takole je bil dosežen sfumato:
* Zasteklitev: Raphael je gradil plasti prosojnih glazur, pri čemer je vsaka plast nekoliko temnejša ali svetlejša od prejšnje. To je omogočilo postopne prehode in občutek globine.
* Čopič: Uporabil je fine čopiče za mešanje barv, s čimer je ustvaril subtilne variacije v tonu in teksturi.
* Piskanje: Raphael je včasih uporabljal tehniko potapkanja, da bi ustvaril poudarke in sence, zlasti v očeh in ustnicah. To je dodalo občutek realizma in svetilnosti.
Medtem ko je bil sfumato njegova primarna tehnika, je Raphael uporabljal tudi druge tehnike, odvisno od specifične podrobnosti in učinka, ki ga je želel doseči.
Druge tehnike, ki jih uporablja Raphael:
* Kiaroscuro: Uporaba močnih kontrastov med svetlobo in temo za ustvarjanje globine in volumna.
* Linearna perspektiva: Uporaba matematičnih principov za ustvarjanje občutka globine in prostora na platnu.
* Skrajšava: Izkrivljanje proporcev figur, da se ustvari iluzija, da se raztezajo v gledalčev prostor.
Kombinacija teh tehnik, zlasti sfumato, je Raphaelu omogočila ustvarjanje njegovih ikoničnih podob Madone, znanih po svoji lepoti, realizmu in čustveni globini.