1. Propaganda in moč:
* Legitimizacija: Portreti so bili močno orodje za vzpostavljanje in ohranjanje monarhove legitimnosti. Vladarja so predstavili kot božansko izbranega, močnega, modrega in pravičnega, kar je okrepilo njihovo trditev o prestolu.
* Javna slika: Portreti so bili prikazani v javnih prostorih, kot so palače, mestne hiše in cerkve, kar je prebivalstvu omogočilo, da "vidi" svojega monarha in se poveže z njegovo podobo. To je vzbujalo občutek zvestobe in strahospoštovanja.
* Propaganda: Portrete bi lahko uporabili za upodobitev monarhov na posebne načine, s poudarkom na njihovih vrlinah, dosežkih in zavezništvih, medtem ko bi zmanjšali pomen njihovih pomanjkljivosti ali sovražnikov. Na primer, monarhi so lahko prikazani oblečeni v regalije, obdani s simboli moči ali pa se ukvarjajo z dejavnostmi, ki poudarjajo njihovo moč in modrost.
2. Samopromocija in zapuščina:
* Osebna blagovna znamka: Portreti so bili način, kako so monarhi ustvarili in nadzirali svojo javno podobo, s čimer so vplivali na to, kako so jih dojemali njihovi subjekti in zgodovina. Svoje portrete so lahko uporabili za spodbujanje svojih želenih lastnosti, kot so pobožnost, modrost ali moč.
* Zgodovinski zapis: Portreti so služili kot vizualni zapis monarhov, ki so zajemali njihov fizični videz in celo njihovo osebnost. Pomagali so ohraniti spomin na vladarja za prihodnje rodove.
* Simbol stanja: Imeti in naročati portrete je bilo znamenje bogastva in moči, monarhi pa so ta dela uporabljali, da bi dvignili svoj status in prikazali svoje bogastvo.
3. Umetniško pokroviteljstvo:
* Spremljevalci: Z naročanjem portretov monarhi niso koristili le sebi, ampak so podpirali tudi umetnost in izučene obrtnike v svojih kraljestvih. To je spodbudilo kulturni razvoj in pokazalo vlogo monarha kot pokrovitelja umetnosti.
* Ohranjanje umetniških veščin: Monarhično pokroviteljstvo je zagotovilo preživetje in razvoj umetniških tehnik in stilov.
4. Osebni izraz:
* Samorefleksija: Portreti, zlasti tisti, ki so bili narejeni zasebno, so monarhom omogočili raziskovanje lastne podobe in identitete ter razmišljanje o njihovi vlogi in zapuščini.
* Čustveno izražanje: Nekateri portreti so upodabljali čustva, kar je monarhom omogočalo, da z umetnostjo sporočajo svoje notranje misli in občutke.
Navsezadnje je bil monarhični portret kompleksen in večplasten pojav, ki je odražal politične, družbene in osebne vzgibe vladarja. Te slike niso bile le okrasni predmeti, temveč močni instrumenti za oblikovanje zaznave in utrjevanje moči.