1. Lasersko graviranje:
Pri laserskem graviranju je usmerjen žarek svetlobe, običajno iz ogljikovega dioksida (CO2) ali pulznega laserja, usmerjen na stekleno površino. Ta visokoenergetski žarek lokalno upari ali stopi steklo, na njegovi površini pa pusti vdolbine ali vzorce. Natančnost laserja omogoča zapletene modele z ostrimi detajli.
2. Lasersko jedkanje:
Podobno kot lasersko graviranje, lasersko jedkanje vključuje odstranjevanje materiala s površine stekla z uporabo laserske energije. Vendar pa jedkanje navadno povzroči mat ali moten videz stekla, namesto da ustvari globoke utore. Z nadzorovanjem intenzivnosti laserja je mogoče doseči določene ravni globine jedkanja.
3. Lasersko rezanje:
Pri laserskem rezanju se visoka energija laserja uporabi za popolno rezanje stekla, namesto da bi ga le gravirali. Ta tehnika omogoča natančno rezanje po želenih oblikah, kar omogoča ustvarjanje steklenih predmetov po meri ali zapletenih vzorcev s čistimi robovi.
4. Laserska mikroobdelava:
Ta napredna tehnika združuje lasersko graviranje, jedkanje in rezanje za ustvarjanje visoko natančnih tridimenzionalnih mikrostruktur na površini stekla. S finim nadzorom in natančnostjo se laserska mikroobdelava pogosto uporablja pri izdelavi specializiranih optičnih komponent, mikrofluidnih naprav ali drugih zapletenih steklenih struktur.
Vse te metode se izvajajo s specializiranimi laserji in računalniško vodenimi sistemi, ki zagotavljajo natančnost in natančnost. Zasnova, ki jo je treba ustvariti, je običajno računalniško ustvarjena in nato vodena s sofisticirano programsko opremo za usmerjanje laserja z izjemno natančnostjo.
S skrbnim nadzorom moči laserja, trajanja impulza, goriščne razdalje in gibanja lahko laserji ustvarijo zapletene modele ali reze na steklu, ne da bi pri tem poškodovali celotno strukturo ali pustili kakršne koli vidne sledi, ki presegajo predvideno spremembo.