* Bezčasnost in ustreznost: Za Picassa resnično pomenljivo umetniško delo presega omejitve svojega obdobja ustvarjanja in neposredno govori gledalcu v sedanjem trenutku. Ne gre za zgodovinski kontekst ali kulturno ozadje; gre za zmožnost dela, da odmeva z gledalčevo neposredno izkušnjo in vzbudi čustva, misli ali introspekcijo.
* Aktivno sodelovanje: Picasso je verjel, da mora biti umetnost dialog, ne pa monolog. Gledalec se mora aktivno vključiti v delo, pri tem pa vključiti svojo lastno interpretacijo in izkušnjo. Če se umetnina ne poveže z gledalcem v sedanjosti, ostane ujeta v preteklosti, brez pravega pomena.
* Pristop, osredotočen na sedanjost: Ta izjava poudarja Picassovo osredotočenost na neposrednost umetniške izkušnje. Bil je odločen zagovornik modernizma in je verjel, da mora umetnost odsevati sodobni svet, ne le posnemati preteklih slogov.
Vendar je pomembno upoštevati, da je Picassovo izjavo odprto za razlago in jo je mogoče obravnavati na različne načine:
* Subjektivnost: Kar ena oseba meni za "prisotno" ali "relevantno", se lahko razlikuje od druge. Umetnost je subjektivna in ni enotne, splošno sprejete razlage.
* Zgodovinski kontekst: Medtem ko je Picasso poudarjal sedanjost, je priznaval tudi pomen preteklosti. Mnoga njegova dela so črpala navdih iz zgodovinskih stilov in tradicij, ki jih je nato reinterpretiral in na novo zamislil za moderno dobo.
Navsezadnje je Picassova izjava provokativna, ki nas izziva, da ponovno razmislimo o našem razumevanju umetnosti in njenega odnosa do časa. Nakazuje, da umetnost ni le relikt preteklosti, ampak stalen dialog med umetnikom, umetniškim delom in gledalcem v sedanjem trenutku.