* Narava kot sila: Shelley uporablja personifikacijo, da prikaže naravo kot močno in včasih maščevalno silo, ki odraža uničevalni potencial stvaritve Victorja Frankensteina. Na primer, nevihta, ki divja med rojstvom pošasti, pomeni kaos in preobrat, ki ju je povzročila Victorjeva ambicija. To se povezuje s splošno temo moči narave in nevarnosti prekoračitve njenih meja.
> "Nevihta je postajala vse močnejša in razbesnelo morje se je zdelo kot gore v gibanju. Čoln je kot zamašek premetavalo po valovih in jaz, ki sem se oklepal jambora, sem čutil pršenje morja, ki mi je prodrlo v obleko in mi zmrznilo kri."
* Pošast kot oseba: Roman se močno opira na personifikacijo, da bi pošast kljub njenemu pošastnemu videzu dala videz človeštva. Sposoben je doživljati čustva, kot so osamljenost, žalost in želja po povezanosti. Pogosto ga opisujejo s človeškim jezikom, na primer »njegovo srce je hrepenelo po tem, da bi ga poznali in ljubili«. To izziva bralce, da pogledajo dlje od njegovega fizičnega videza in razmislijo o etičnih posledicah ravnanja z njim kot z manj kot človekom.
> "Čutil sem, da sem usojen na neko veliko podjetje. Moji občutki so bili globoki, vendar sem imel hladnokrvnost presoje, ki me je usposobila za slavne dosežke."
* Preobrazba bitja: Personifikacija se uporablja za poudarjanje postopnega spuščanja pošasti v temo. Začne kot nedolžno in radovedno bitje, ki ga zavrnitev in izolacija pripeljeta do nasilja. Ta upodobitev odraža idejo, da lahko tudi dobre namene pokvari družbeno prezir in zanemarjanje.
> "Moje srce je hrepenelo po tem, da bi me ta prijazna bitja poznala in ljubila; vendar sem bil izobčenec, tujec, osamljen potepuh na površju zemlje."
* Moč jezika: Shelley uporablja personifikacijo, da bi poudarila moč jezika in njegovo sposobnost oblikovanja zaznavanja. Glas bitja, sprva "artikuliran in ekspresiven", postaja vse bolj popačen in grozeč, ko doživlja zavrnitev in bolečino. To odraža način, kako se lahko jezik uporablja za dehumanizacijo in izobčenje, kar na koncu spodbuja nasilje.
> "Moj glas, ki sem ga vedno nameraval ohraniti nizko in nežno, je zdaj postal glasen in trd, moje besede pa so bile izrečene s tako ostrino, da sem se tudi sam prestrašil."
Z uporabo personifikacije Shelley ustvari zapleteno in večplastno pripoved, ki raziskuje meje med človekom in bitjem, naravo in stvarstvom ter posledice neobvladljive ambicije. Bralce sili, da se soočijo z lastnimi pristranskostmi in razmislijo o moralnih posledicah svojih sodb.