Nekateri najzgodnejši primeri kinetične skulpture segajo v 1. stoletje našega štetja, ko so kitajski izumitelji ustvarili mline na veter in vodna kolesa, ki so za premikanje uporabljala moč naravnih sil. V 16. stoletju je italijanski umetnik Leonardo da Vinci zasnoval vrsto mehanskih skulptur, vključno z avtomobilom na lastni pogon in letečim strojem. Kinetična skulptura je začela postajati priljubljena v začetku 20. stoletja, ko so umetniki začeli eksperimentirati z novimi materiali in tehnologijami. Danes je kinetična skulptura dobro uveljavljena oblika umetnosti, z njo se ukvarjajo umetniki po vsem svetu.
Kinetične skulpture so lahko izdelane iz različnih materialov, vključno s kovino, lesom, plastiko in steklom. Gibanje teh skulptur je mogoče nadzorovati z različnimi sredstvi, vključno z zobniki, odmikači in motorji. Nekatere kinetične skulpture so zasnovane tako, da so popolnoma samostojne, druge pa potrebujejo zunanje vire energije.
Kinetično skulpturo je mogoče uporabiti za ustvarjanje različnih vizualnih in slušnih učinkov. Nekatere kinetične skulpture so zasnovane izključno vizualno, medtem ko druge proizvajajo tudi zvok. Gibanje teh skulptur lahko ustvari občutek ritma in energije ter jih je mogoče uporabiti za ustvarjanje različnih prostorskih iluzij.
Kinetična skulptura je oblika umetnosti, ki se nenehno razvija. Ves čas se razvijajo novi materiali in tehnologije, umetniki pa iščejo nove načine uporabe teh materialov in tehnologij za ustvarjanje inovativnih in vznemirljivih umetniških del. Kinetična skulptura je fascinantna in dinamična oblika umetnosti, ki ponuja neskončne možnosti za ustvarjalnost.