Pojem opus proprium se pogosto razume v povezavi z idejo poklicanosti, ki se v religioznem smislu nanaša na božji klic ali povabilo v določeno stanje ali smer življenja, kot je zakon, duhovništvo ali meništvo. Vendar pa opus proprium ni omejen na te posebne poklice, ampak se bolj nanaša na edinstven klic, ki ga vsak človek prejme, da živi svoje življenje zvesto in odgovorno, v skladu s svojimi darovi, talenti in okoliščinami.
V najširšem smislu lahko opus proprium razumemo kot edinstven prispevek, ki ga je vsak posameznik poklican dati svetu in človeški skupnosti. To lahko vključuje posebne vloge ali poklice, ustvarjalna prizadevanja, storitvena dejanja ali preprosto način, na katerega oseba živi svoje življenje in komunicira z drugimi. Razume se, da se posebna narava lastnega opus propriuma razkrije z razločevanjem in razmišljanjem, pa tudi z molitvijo in dialogom z Bogom ali drugimi viri modrosti in vodstva.
Ideja opus proprium poudarja individualno odgovornost in delovanje vsakega človeka, da odkrije in izpolni svojo poklicanost, ter poudarja edinstveno in nenadomestljivo vlogo, ki jo ima vsak posameznik pri prispevanju k rasti, razcvetu in preobrazbi sveta.