1. Personifikacija: Pes, osrednja figura pesmi, je poosebljen kot čuteče bitje s čustvi in mislimi. Pes je prikazan kot "bdi nad grobom", "se spominja preteklosti" in čuti tako veselje kot žalost.
2. Podobe: Pesem ustvarja žive vizualne in čutne podobe skozi opisni jezik. Besedne zveze, kot so "dolge, sive sence", "veter med drevesi", "mraz noči" in "zvezde kot oddaljene oči" pomagajo narisati živo sliko okolja in vzdušja.
3. Simbolika: Pesem uporablja simbolne elemente za posredovanje globljih pomenov. Pes predstavlja zvestobo, tovarištvo in spomine, medtem ko grob simbolizira smrt, hrepenenje in spomin. Luna in zvezde nakazujejo minevanje časa in trajno prisotnost pasjih spominov.
4. Metafora: Pesem vleče vzporednice med pasjo neomajno vdanostjo in nespremenljivostjo nebesnih teles. Vrstica »Tudi luna in zvezde bdijo, / Kot zvesti stražarji« primerja pasje bdenje z zanesljivo prisotnostjo lune in zvezd.
5. Aliteracija: Ponavljanje soglasnikov, zlasti "w" in "l", doda pesmi muzikalnost in poudarek. Na primer, »bdenje nad grobom«, »veter med drevesi« in »dolgo, osamljeno bdenje« vsebujejo aliteracijo.
6. Enjambment: Pesem pogosto uporablja enjambment, teče stavke čez prelome vrstic, da ustvari občutek kontinuitete in toka. Ta tehnika pomaga ohranjati pripovedni in čustveni zagon pesmi.
7. Figurativni jezik: Pesem je bogata s figurativnim jezikom, vključno s primerjavami ("Kot zvesti stražarji") in metaforami. Te primerjave povečajo čustveni učinek pesmi, saj povezujejo pasje izkušnje z univerzalnimi človeškimi čustvi.
Na splošno te poetične naprave delujejo skupaj, da ustvarijo ganljivo in evokativno pesem, ki raziskuje teme zvestobe, žalosti in trajne moči spomina.