1. Notranja vrednost: Umetnost ima prirojeno vrednost in lepoto, ne glede na njen predmet ali kontekst. Cenjen je zaradi svojih estetskih lastnosti, zmožnosti vzbujanja čustev ter moči navdihovanja in zagotavljanja užitka.
2. Avtonomija umetnosti: Umetnost ne bi smela biti omejena z družbenimi pričakovanji, moralnimi kodeksi ali političnimi pritiski. Umetniki imajo svobodo, da se pristno izražajo in raziskujejo ustvarjalne možnosti brez bremena zunanjih pričakovanj.
3. Osebni izraz: Umetnost je oblika osebnega izražanja, kjer umetniki skozi svoje delo posredujejo svoje edinstvene perspektive, izkušnje in čustva. Posameznikom omogoča, da raziskujejo svoj notranji svet in ga posredujejo drugim.
4. Umetniška izkušnja: Izkušnja umetnosti je osrednjega pomena za to filozofijo. Ukvarjanje z umetnostjo, bodisi v vlogi ustvarjalca ali opazovalca, velja za dragoceno in bogatilno dejavnost, ki izboljšuje kakovost življenja.
5. Čutni in čustveni odzivi: Umetnost ni omejena na racionalno razmišljanje ali intelektualno analizo. Prizadeva si vzbuditi čutne in čustvene odzive ter ponuditi estetske in visceralne izkušnje, ki posameznikom globoko odmevajo.
6. Integracija umetnosti in življenja: Na umetnost se gleda kot na sestavni del življenja, ne ločeno od njega. Izboljša naše razumevanje človeških izkušenj, dodaja lepoto naši okolici in spodbuja ustvarjalnost v različnih vidikih življenja.
Filozofija »umetnosti zavoljo življenja« je nastala v poznem 19. stoletju, zlasti v povezavi z gibanjem estetika in dekadentom v Evropi. Vplivalo je na druga umetniška gibanja, kot sta simbolizem in modernizem, in še naprej odmeva med umetniki, kritiki in umetniškimi navdušenci, ki cenijo umetnost zaradi njenih bistvenih lastnosti in transformativnih izkušenj, ki jih ponuja.