Pesem obravnava tudi idejo umetnosti kot načina ohranjanja spomina. Govorec pravi:"Ko bom končno odšel od tod / Takrat bo svet, ki me je nekoč ljubil, videl / Kaj sem bil, in bo moj sovražnik." To nakazuje, da govornik verjame, da mu bo njegova umetnost omogočila, da na nek način še naprej obstaja po smrti. Zaveda se tudi, da se bo svet lahko obrnil proti njemu, ko ga ne bo več, a verjame, da bo njegova umetnost poskrbela, da si ga bodo zapomnili.
Končne vrstice pesmi so še posebej pretresljive. Govornik pravi:"Tako vse stvari imajo svoj konec, kot se je začelo, / Naše življenje je le razpon." To nakazuje, da se govorec zaveda minljivosti življenja in da poskuša najti način, kako se sprijazniti z lastno smrtnostjo. Pesem se konča z govornikom, ki pravi:"O, tako čedni in modri možje so bili, / da jih niti bogastvo, niti slava, / niti ljubezen niti poželenje niso skušali sem / dokler niso odobrili svoje sramote." To nakazuje, da govornik verjame, da je edini način za dosego pravega miru ta, da se odrečemo posvetnim željam in živimo čisto in modro.
Donneova pesem "Njegova slika" je močna in ganljiva meditacija o temah smrtnosti in umetnosti. Govorčevo zavedanje lastne smrtnosti in njegovi poskusi, da bi s svojo umetnostjo ohranil nekaj od sebe, so globoko ganljivi, pesem pa se konča z občutkom resignacije in sprejemanja minljive narave življenja.