Značilnosti objektivnega pripovedovalca:
1. Nepristranskost: Pripovedovalec se izogiba postavljanju strani ali razkrivanju svojih osebnih občutkov do likov ali dogodkov v zgodbi. Informacije predstavljajo na nepristranski način, brez obsojanja ali izražanja kakršnih koli preferenc.
2. Omejena perspektiva: Objektivni pripovedovalci imajo običajno omejeno perspektivo, delijo le tisto, kar je mogoče opaziti in slišati, ne da bi se poglobili v misli ali čustva likov (razen če je to izrecno potrebno za zaplet).
3. Zunanji fokus: Pripoved se osredotoča predvsem na zunanja dejanja in dogodke, ne pa na notranje misli ali čustva. Pripovedovalec deluje kot zunanji opazovalec, ki opisuje, kaj se zgodi, namesto da bi analiziral, zakaj se je to zgodilo.
4. Nastavitev scene: Objektivni pripovedovalci dajejo prednost postavitvi prizorišča in zagotavljanju dejanskih informacij o okolici, kar bralcem daje živahen prikaz okolja, v katerem se zgodba odvija.
5. Uporaba tretje osebe: Objektivne pripovedi so običajno povedane iz tretjeosebne perspektive (on/ona/to). To omogoča občutek distance med pripovedovalcem in liki, kar prispeva k nepristranskosti pripovedi.
6. Točne informacije: Cilj objektivnih pripovedi je predstaviti točne in zanesljive informacije. Pripovedovalec namenoma ne izkrivlja ali pretirava dogodkov, da bi promoviral določeno stališče.
7. Neobsojajoč ton: Ton pripovedi je običajno preprost, opisen in stvaren, pri čemer se izogiba čustvenemu jeziku, ki bi lahko vplival na dojemanje bralcev.
Z objektivno pripovedovalsko držo avtor omogoča bralcem, da oblikujejo lastne sklepe in interpretacije zgodbe, ne da bi nanje vplivale osebne pristranskosti pripovedovalca. Ta pristop lahko daje pripovedi občutek pristnosti in spodbuja kritično razmišljanje med bralci.